Po kratkem uvodnem krogu, namenjenemu predstavitvam gostov, se je pogovor osredotočil na tri teme:
Najprej smo razpravljali o tem, kako financerji svoje cilje in poslanstvo prenesejo v shemo financiranja in kako zbirajo ustrezne podatke o dejanskih potrebah sektorja. Na splošno pri vseh ta proces vključuje sodelovanje strokovnjakov, ki dobro poznajo področje in imajo pogosto večletne izkušnje s sodelovanjem s kulturnimi ustanovami. Navadno programi financiranja izhajajo iz vprašanja, ki ga te institucije želijo obravnavati, ali identificiranih vrzeli, za katere menijo, da jih je treba zapolniti, ter nudijo podporo za dejavnosti, ki jih kulturne organizacije ne morejo financirati iz drugih virov. Z usmeritvijo na področje, za katerega ugotovijo, da je problematično, je določen njihov cilj, kar je tudi eden od ključnih razlogov za zavrnitev vlog – pogosto menijo, da je za prijavitelja na voljo drug sklad, ki je primernejši za predlagani projekt ali program (npr. na ECF pogosto dobijo vloge za projekte, ki so kandidirali na razpisih Ustvarjalna Evropa).
Medtem ko se je zaradi perečih posledic pandemije razprava večkrat usmerila k praktičnim vidikom, smo se v drugem delu osredotočili na bolj konceptualno raven. Strokovnjaki so bili enotni, da bi bili kakršni koli zaključki ali sklepi o posledicah pandemije težavni in nemogoči zaradi nepoznavanja in dvoumnosti trenutnih razmer. Dea Vidović je bila obenem skeptična glede možnosti paradigmatičnega premika, ki naj bi ga spodbudila kriza, ter vpletenosti vlad v obnovo kulturnega sektorja. Ideološko gledano vrednote, kot so enakost, raznolikost, varovanje podnebja in okolja, intersekcionalnost na ravni družbe, so lahko samo popularni izrazi tega trenutka, čemur morda ne bodo sledili konkretni ukrepi vlad. Kulturni sektor je res postal vidnejši in morda to situacijo lahko uporabimo, da nekaj spremenimo, je poudarila Dea. Projektna logika, ki upravlja s tem sektorjem, je povzročila več sistemskih težav in morda je zdaj pravi čas, da ga ponovno premislimo in sprožimo nekatere sistemske spremembe.
Na praktični ravni se financerji prilagajajo tako, da razpoložljive vire usmerjajo v vprašanja, ki jih zaznajo kot tista, ki zaradi pomanjkanja sistemskih rešitev potrebujejo dodatno podporo. Izpostavili so zagovorniške veščine, solidarnost, podporo novim ranljivim skupinam, pa tudi kulturni sektor, ki prevzema vlogo drugih sektorjev, kot sta izobraževanje in socialna oskrba – ne nujno samo zaradi pandemije. V zadnjem času so zaznali povečano število prijav, vendar so naši gostje kritizirali recikliranje obstoječih projektnih predlogov kot odgovor na nove finančne priložnosti, hkrati pa so izrazili popolno razumevanje motivov in razlogov prijaviteljev.
Poročilo je pripravila moderatorka pogovora Urška Jež.
