Kako so se prilagodili organizatorji kulturnih prireditev?
– Kulturni dogodki so večinoma preselili na prosto, v parke, na trge, celo v garaže … in iz fizičnega v digitalni prostor.
– Na dogodke se je treba predhodno prijaviti. Organizatorji morajo vedeti, koliko obiskovalcev pričakovati in kdo se bo udeležil dogodka.
– Posamezni dogodki so razdeljen na več manjših, organiziranih na različnih lokacijah in za manj občinstva.
– Velike dogodke (npr. Evropske prestolnice kulture) se preoblikuje v bolj intimne.
– Uradniki in odločevalci morajo prilagoditi svoj pogled in razumevanje razmer v sektorju, kulturne institucije pa postati manj toge. Potrebni so novi načini sodelovanja in več skupnega dela.
– Covid-19 je pospešil digitalni premik, kar bo vplivalo tudi na fizični prostor in organizacijo hibridnih dogodkov. Zato je ključnega pomena vzpostavitev neodvisnih spletnih platform, sicer bodo namesto umetnikov in producentov kulturnih vsebin imeli koristi le svetovni komercialni velikani.
Kaj pa občinstvo?
– Na splošno obstaja občutek, da občinstvo podpira kulturni sektor. Občinstvo je zelo prilagodljivo, želi si izkušnje v živo.
– Vendar je izražena jasna skrb: naraščajoča neenakost v družbi se odraža tudi pri dostopu do (digitalne) kulture. Prenos kulturnih vsebin na splet ne bo rešil težav z dostopnostjo do kulture.
– Velike probleme povzroča tudi dejstvo, da zaradi bistveno zmanjšanega občinstva obstoječi poslovni model ni več ekonomsko vzdržen. Brez ustreznih podpornih ukrepov na mestni ali državni ravni ni mogoče omogočati več predstav za manj občinstva.
In umetniki?
– Pomembno je, da se odzovemo na potrebe umetnikov in njihovega delovanja v popolnoma spremenjenih razmerah.
– Smiselno je vlagati v »čas« ustvarjalcev v tistem obdobju, ko ne morejo ustvarjati oz. javno nastopati.
– Umetniki bodo tako lahko bistveno prispevali tudi k premisleku o (javnem) prostoru.