(1) Profesionalizacija kadra v lokalnem okolju.
Kar potrebujemo, je učinkovita decentralizacija Slovenije z vidika profesionalnega in kompetentnega kadra v kulturnem in ustvarjalnem sektorju. Večina izobraženih mladih ostane v centru, kjer se je šolala in se ne vrne v lokalno okolje oz. se mladi izseljujejo tudi zato, ker na podeželju ni profesionalne kulture. V lokalnih okoljih je zato malo strokovnjakov oz. tisti, ki ostanejo ali se vrnejo, delujejo na ravni entuziazma. Zato je nujna načrtna profesionalizacija kadra v lokalnem okolju, ki bi se ukvarjal področjem mednarodnega (kulturnega) sodelovanja.
Poleg problema na področju izobraževanja imamo v kulturi, zlasti na področju NVO problem onemogočene profesionalizacije kadra, ker ne obstaja namensko financiranje in niti sistemski dogovor, strateški dokument ipd., ki bi izkazoval, da odločevalci razumejo, zakaj je profesionalizacija kadra v kulturi nujna. Za sektor je pogubno, da se na ravni, ki zahteva strokovnost, deluje v neprofesionalnih pogojih.
Konkreten predlog na praktični ravni bi lahko bila uvedba bona za kulturo za vse državljanke in državljane, na strateški ravni pa oblikovanje sveta, ki bi s pomočjo namenskih sredstev EU zasnoval in izvedel strategijo profesionalizacije lokalnih okolij – tudi v sodelovanju s sektorjem za izobraževanje.
(2) Omejen dostop do občinstev (kulturna vzgoja) – tudi kot posledica pandemije covid.
Nujno je spraviti kulturo v šole, tudi osnovne, srednje pa sploh, in sicer na inovativne, moderne načine. Tega pa ne smemo razumeti v smislu lajšanja dojemanja umetnosti in s tem njene banalizacije, nasprotno: govora je o izobraževanju in o praksi na področju izobraževanja ter profesionaliziranju ponudbe – predvsem na podeželju. V okviru formalnega izobraževanja je treba zagotoviti razpršeno dostopnost kakovostne ponudbe na različnih področjih kulture in umetnosti in to v vseh regijah.
Na tem področju je ključno medsektorsko povezovanje, zlasti s področjem izobraževanja, tudi z raziskovalnim sektorjem. Poglobljeno temeljno raziskovanje na področju kulturne dediščine, vizualne umetnosti, arhitekture, oblikovanja itd., je lahko odlična podlaga za generiranje vsebin. Hkrati pa poglobljeno poznavanje in razumevanje zgodovinskih, umetnostno zgodovinskih, socioloških in drugih okoliščin kulturnega ustvarjanja predstavlja nujno podlago za ustvarjalno delovanje.
Nove možnosti ponuja tudi sodobna tehnologija, ki omogoča prenos izvrstnih vsebin v oddaljene, majhne kraje in skupnosti ali omogoča dostopnost za ciljno izbrane skupnosti ali marginalizirane skupine.
(3) Pomanjkanje nacionalnih/regionalnih mehanizmov za sofinanciranje mednarodnega kulturnega sodelovanja.
Mednarodni projekti v kulturi s podporo iz programov EU nujno potrebujejo vzpostavljen sistem sofinanciranja na nacionalni in lokalni (regionalni) ravni, zato je treba oblikovati namenske finančne vire za mednarodno kulturno sodelovanje (v okviru Ministrstva za kulturo, Ministrstva za zunanje zadeve, občin idr. institucij). Ti mehanizmi naj imajo strateški pristop in sledijo oz. dopolnjujejo smernice EU za spodbujanje kulturnega sodelovanja v mednarodnih odnosih EU.
Hkrati je smiselno oblikovati sistem majhnih podpor za spodbujanje mobilnosti strokovnjakov in umetnikov, ki imajo lahko velik učinek: npr. shema finančnih podpor za mednarodne študijske obiske; za pripravljalne sestanke (ki vodijo do lažjega oblikovanja in izvajanja mednarodnih projektov); članarine v mednarodnih mrežah in/ali organizacijah; umetniške in delovne rezidence ipd.
Kampanja Amplify je priložnost, da izpostavimo izzive pa tudi dobre plati sobivanja v Evropski uniji v času, ko je ljudem umanjkalo zaupanja v EU in njene inštitucije, precej je skepticizma in negativnega mnenja. Amplify je zato lahko droben prispevek k temu, da se odločevalcem prenese spregledana stališča, ki lahko prispevajo k razmisleku o drugačni prihodnosti EU.
