V razpravi, ki so jo sodelujoči predstavniki 24 različnih organizacij označili kot »terapevtsko srečanje«, je bil že na samem začetku jasno izražen skupen občutek nelagodja zaradi pomanjkanja znanj, orodij in virov, nujnih za uvajanje bolj trajnostnih praks, ter hkrati nezmožnost vplivanja na sistemske spremembe.
Skozi proces izmenjave izkušenj so prisotni izpostavili naslednje IZZIVE, s katerimi se kulturni sektor sooča pri implementaciji (bolj) trajnostnih pristopov:
1. Pomanjkanje znanj in izmenjave informacij – producenti pogrešajo konkretna in natančna navodila, usmeritve in primere dobrih praks za implementacijo smiselnih ukrepov; zaželen bi bil boljši pretok in izmenjava informacij, npr. o ustreznih aplikacijah, ki spremljajo porabo energentov, in njihovih učinkih.
2. Kadrovska oz. finančna podhranjenost – ob soočanju z eksistencialnimi problemi in prekernostjo sektorja se organizacije žal osredotočajo primarno na finančni vidik, trajnostne prakse pa po sili razmer posledično ostajajo niže na listi prioritet.
3. Odvisnost od zunanjih izvajalcev – sektor potrebuje za izvajanje svojih dejavnosti veliko zunanjih izvajalcev idr. partnerjev, pri katerih je ozaveščenost o trajnostnih praksah pogosto pomanjkljiva, s čemer so povezane težave pri iskanju primernih partnerjev oz. ponudnikov različnih storitev, npr. za catering, hotelske namestitve, pri ponudnikih tehnične opreme, prevoznikih itd., ki bi bili preverljivo usmerjeni v trajnostno delovanje in bili hkrati tudi cenovno dostopni.
4. Neustrezna (nelastniška) infrastruktura – večinoma se producenti brez lastne infrastrukture kot uporabniki soočajo z energetsko neučinkovitimi in potratnimi stavbami, v katerih delujejo kot najemniki, na ta vidik pa – ob neobstoječih sistemskih ukrepih –sami nimajo nič ali le malo vpliva.
5. Izzivi komuniciranja – spletnega v smislu ustvarjanja digitalnih odpadkov, ki jih ciljna javnost ne zazna več, in tradicionalnega v smislu zavedanja o nesmotrnosti prevelikih količin natisnjenih gradiv, a hkrati potrebi po doseganju digitalno slabše pismenih občinstev.
6. Otežena mobilnost – neustrezni pogoji organizacije trajnostnega transporta/mobilnosti predstavljajo sistemski izziv, na katerega sektor nima vpliva (izbira najbolj »zelenega« javnega prevoza je v naši regiji velik izziv, saj so železniške povezave neobstoječe oz. časovno zamudne).
Hkrati pa so bile izpostavljene tudi DOBRE PRAKSE, ki jih organizacije lahko z nekaj truda in načrtovanja relativno enostavno in hitro uporabijo pri svojem delovanju [gl. primere a)-c) v nadaljevanju], nekatere pa predstavljajo pozitivne primere sistemskega sodelovanja za večji trajnostni učinek različnih služb in na različnih nivojih [gl. primere d)-e) v nadaljevanju]:
a. So-uporaba (lastnega/izposojenega) materiala ali opreme, namesto namenskega kupovanja/zagotavljanja nove samo za namen organizacije/produkcije enega dogodka (npr. spodbujanje prostovoljcev na filmskem festivalu, da uporabijo lasten jedilni pribor; uporaba kostumov iz druge roke (skupni fundus) za namene izvedbe različnih predstav ipd.).
b. »Zero waste« pristop pri posredovanju informacij in tiskanju promocijskih gradiv (publika postaja vse bolj ozaveščena in varčna pri uporabi tiskanih gradiv; pri prehodu na digitalno komuniciranje ostaja izziv, da natisnjena gradiva pogosto naslavljajo publiko, ki je digitalno slabše pismena, hkrati pa je treba tudi z digitalnimi gradivi biti pozoren, da ne ustvarjamo digitalnih smeti: sporočilo je treba podati osredotočeno in brez informacijske navlake; smiselno je voditi evidenco natisnjenih gradiv in se zavzemati za postopno zmanjševanje naklade ter uporabnike pozivati, da s tiskovino ravnajo odgovorno; uporabiti je mogoče trajnostni papir iz invazivnih rastlinskih vrst; včasih je mogoče recikliranje lastnih gradiv ipd.).
c. Spremembe in prilagajanje programiranja (sezonsko prilagajanje časovnice izvedbe programa in prestavljanje dogodkov v mesece, ki so ugodnejši tako za udeležbo publike kot zmanjševanje porabe energentov na prizoriščih; angažiranje gostujočih ustvarjalcev za več dejavnosti in ne zgolj za eno izvedbo/nastop, npr. tako, da se povežemo z drugimi organizatorji za oblikovanje turnej …).
d. Sodelovanje s pristojnimi okoljskimi organizacijami (primer: če se organizator dogodka udeleži zero waste usposabljanja, ki ga izvajajo Ekologi brez meja, ima na voljo brezplačen odvoz smeti za svoj dogodek).
e. Sodelovanje z občinami (implementacija praks, ki spodbujajo odgovorno ravnanje z odpadki: npr. odsotnost košev za smeti ob poteh v doživljajskih parkih, ki so umeščeni v območjih naravne dediščine, ampak le na vhodu v park).