Dober dokumentarec zahteva čas in potrpežljivost

Jasna Krajinović, režiserka, ki živi in ustvarja v Belgiji, med drugim tudi z znamenitima bratoma Dardenne, je skozi lastno delo in izbrane misli iz književnega dela Roberta Bressona (Zapiski o kinematografu, 1997) delila nasvete, ki jih je vredno upoštevati pri ustvarjanju filmov. Poetično predavaje nas je popeljalo od snovanja zgodbe do dela s filmskimi liki ter upravljanja s sceno, zvokom in ostalimi elementi dobrega dokumentarca. Ogledali smo tudi izseke iz dokumentarcev Damjanova soba (2008) in Moja hči Nora (2016). Slednji je prav tako bil del tekmovalnega programa letošnjega Festivala dokumentarnega festivala.

Predavanje Petre Seliškar in Branda Ferra iz produkcijske hiše Petra Pan Film Production je slonelo na študiji primera njunega dokumentarnega posvetila največjemu slovenskemu pripovedovalcu zgodb, Franu Milčinskemu – Ježku, Moj narobe svet. Film je značilen po tem, da po smrti glavnega lika, Ježka, brez naratorja in z uporabo bogatega arhivskega gradiva pripoveduje zgodbo o njegovem plodnem ustvarjanju skozi parabolo poti od začetka življenja do smrti prek uglasbljenih Ježkovih pesmi. Posebnost je ta, da zgodbo, ki je sicer izjemno prepoznavna samo na nacionalnem nivoju, avtorji naredijo univerzalno razumljivo z angažiranjem svetovno znanih glasbenikov, ki Ježkove brezčasne misli interpretirajo na sebi svojstven način.

Nasmejali smo se humorno-ciničnem pogledu na svet dokumentaristične filmske industrije Borisa Mitića (Dribbling Pictures), samoukega srbskega filmarja, producenta in strateškega šahista. Skozi karikature arhetipov akterjev dokumentaristične industrije je predstavil potek razvoja in produkcije filma na ravni srečevanja z odločevalci, filmskimi ekipami ipd. Slednje je nadgradil še z s svojimi drznimi podvigi na mednarodnem prizorišču z dokumentarcem o ničemer – In Praise of Nothing, ki ga trenutno pripravlja z MEDIA podporo Ustvarjalne Evrope za TV predvajanje. Omenimo naj, da je k dokumentarcu kot naratorja v vlogi »Niča« pritegnil tudi Iggya Popa. Kaj bi Nič povedal, če bi govoril, pa bomo izvedeli verjetno že letos jeseni, ko bo film v kinih.

Profesionalna pot bolgarske producentke Martichke Bozhilove (AgitProp) je bila uspešna že od samega začetka, saj je bil njen prvi producentski podvig, film Georgi and the Butterflies (2004), bolgarskega režiserja Andreya Paounova nagrajen z glavno nagrado, srebrnim volkom na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Amsterdamu. Producentka je tudi na drugih primerih svojih filmov poudarila, da je pazljiva pri izbiri filmov, in da je skozi leta razvila svoj umetniški okus, po katerem je produkcija AgitProp postala znana – ustvarila je svoj umetniški brend. Še vedno pa je njeno glavno vodilo, da je za dober film poleg odlične teme in prave ekipe potreben čas ter notranja zagnanost in strast. Martichka se tudi zelo posveča izobraževanju mladih talentov in tako v okviru svojega Balkan Documentary Centra s podporo podprograma MEDIA vsako leto izvaja dva usposabljanja – BDC Discoveries in Docu Rough Cut Boutique.